skip to Main Content
041 522 745 info@motivacijazauspeh.com
Naše Osnovne Potrebe So Močne Sile, Ki Nas ženejo

Naše osnovne potrebe so močne sile, ki nas ženejo

V življenju nas vedno nekaj žene in to je dokaz, da živimo. Redkokdaj smo tako sproščeni, da v sebi ne bi čutili nečesa, kar opozarja in kliče po potešitvi. Temeljna potreba za preživetje, je potreba po dihanju. Ko nam začne zmanjkovati zraka, postane vse drugo nepomembno. Vse naše potrebe, temeljne in druge, so nujne, saj se hitro zavemo vsake, ki ni zadovoljena. Takoj, ko je ena potreba potešena, se pojavi druga ali več potreb, ki kličejo po zadovoljitvi.

POTREBA PO PREŽIVETJU IN RAZMNOŽEVANJU

Ta potreba naj bi bila locirana na vrhu hrbtenjače, v “starih možganih”, ki vzdržujejo delovanje mehanizma telesa in ohranjanje zdravja. Gre za biološke potrebe kot so: dihanje, prebava, potenje in uravnavanje krvnega tlaka, so nekatere od vitalnih funkcij, ki jih samodejno nadzoruje ena ali več struktur “starih možganov.” Če naše grlo napadejo streptokoki, “stari možgani” avtomatsko mobilizirajo imunski sistem, ki se spopade z vsiljivci; če telovadimo, “stari možgani” spodbudijo srce in pospešijo srčni utrip, da tako oskrbijo naše telo z večjimi količinami kisika. Vendar pa “stari možgani” ne morejo ves čas samostojno in učinkovito delovati. Potrebujejo aktivno, zavestno pomoč drugega dela možganov, velikega in zapletenega cerebralnega korteksa ali “novih možganov.”

Kadar nam na primer začne primanjkovati vode, “stari možgani” zaznajo to pomanjkanje kot grožnjo našemu preživetju. Ker nimajo zavesti ali zmožnosti zavestnega vedenja, “novim možganom” pošljejo klic na pomoč, ki smo se ga na tej ravni naučili prepoznati kot žejo. Nato začnemo z zunanjo aktivnostjo, kjer nas vodi zavest, na podlagi katere delujejo “novi možgani”, iskati vodo ali kaj drugega, kar nam bo pogasilo žejo.

Enak je postopek v zvezi s hrano, toploto, zrakom in spolnostjo. Kadar naše telo nekaj potrebuje, pošljejo “stari možgani” “novim” sporočilo, in ker smo se ta sporočila naučili prepoznavati kot lakoto, mraz, grožnjo zadušitve ali spolno slo, začnemo zavestno iskati tisto, kar bo te nagone zadovoljilo.

Možgani so torej sestavljeni iz dveh glavnih delov, ki med seboj neprenehoma komunicirata; mali “stari možgani”, ki nimajo zavesti in veliki “novi možgani”, ki imajo zavest in so sedež vsega našega zavedanja. So vir našega prostovoljnega vedenja in osnova vsega, česar se naučimo.

“Stari možgani” lahko brez “novih” ohranjajo naše telo pri življenju. Če so naši “novi možgani” poškodovani, morda zaradi nesreče, živimo v komi, ki jo nadzorujejo “stari možgani”, dokler aparati opravljajo enostavne funkcije “novih možganov”, prehranjevanje ali vzdrževanje čistoče.

V “starih možganih” domuje nagon po spolni potešitvi. Če le ti začutijo, da smo zdravi, se pa že dolgo nismo ukvarjali z reprodukcijo, začno pošiljati nize reprodukcijskih signalov, ki smo se jih prek “novih možganov” naučili prepoznavati kot spolno nezadovoljenost. Zdaj so  na vrsti naši “novi možgani” oziroma mi sami, da najdemo pot za zadovoljitev.

Osnovni izvor seksualnih signalov so naši geni, ki vsebujejo načrte naših življenj. Oskrbujejo nas z nizi bioloških navodil, ki jih moramo izpolnjevati, če hočemo obstajati, preživeti.

Ko postanejo navodila za preživetje ali reprodukcijo, ki jih pošiljajo “stari možgani” bolj zapletena in je nujno potrebna zavestna aktivnost naših “novih možganov”, se moramo naučiti, kaj nam je storiti. In ker se običajno naučimo zadovoljevati navodila “starih možganov” na več načinov, dihanje je izjema, se naučimo izbrati tudi način, ki se nam zdi v danem trenutku najboljši.

Za reprodukcijska  navodila, ki smo se jih naučili zadovoljevati s seksualnimi aktivnostmi, smo iznašli onaniranje, ki deluje v nasprotju z genetskimi navodili.

Čeprav so za preživetje posameznika kot za preživetje vrste pomembni “stari možgani”, pa nikakor niso prevladujoča sila v našem vsakdanjem življenju. Zadovoljevanje potreb, nujnih za preživetje, zavzema le manjši del našega življenja. Večina se nas ukvarja z zadovoljevanjem veliko težavnejših in pogosto konfliktnih potreb, ki se pojavijo v zapleteni zavesti “novih možganov.” Te potrebe imenujemo psihične potrebe in morajo biti zadovoljene, tako kot ljubezen ali moč, bolj preko ljudi kot pa stvari.

POTREBA PO PRIPADNOSTI – LJUBITI, DELITI IN SODELOVATI“

Potreba po prijateljih, družini in ljubezni – potreba po pripadnosti, zaseda ravno tako pomembno mesto na lestvici potreb kot potreba po preživetju.
Samomorilne osebe navajajo, da je bila njihova osamljenost tako močna, da se jim je zdela smrt boljši izbor kot takšno življenje.
Mnogi od nas ravno tako uživajo v občutku pripadnosti domačim živalim, rastlinam in celo brezdušnim stvarem kot je barka ali računalnik.

POTREBA PO MOČI

Potreba po tem, da nas drugi poslušajo in spoštujejo je nekaj, kar žene vse nas. Moški so bili zaradi svoje fizične premoči do sedaj v boju za moč uspešnejši, saj so si je izborili večji del in jo tudi obdržali. Po drugi strani pa ženske nimajo nič manjše potrebe po moči in zase zahtevajo to, kar je zapisano v njihovih genih.

Za posameznika je pogosto želja po moči v konfliktu s potrebo po pripadnosti.

Ljudje se poročijo zaradi ljubezni in občutka pripadnosti; ko pa so enkrat poročeni, se začno, zaradi potrebe po moči, bojevati za prevzem nadzora nad odnosom. Ko se trudijo ukloniti svojega partnerja, ugotovijo, da se vse teže do njega vedejo ljubeče.

Vzrok za razpad mnogih zakonov je v veliko primerih boj za prevlado, ki izrine ljubezen, če par ne najde sporazuma. Mnogi pari, ki so se razšli, odkrito priznavajo: “Še vedno ga ljubim, vendar ne morem več živeti z njim; vse je en sam boj.”

Vendar pa moč ljudi tudi združuje. Jimmy Connors, teniški šampion, je povedal, da je izgubil tudi prijatelje, ko je izgubljal dvoboje. Umaknil se je za leto ali dve; ko se je po vrnitvi na teniška igrišča zopet zavihtel na svetovni vrh, so se “prijatelji” zopet vrnili. Spoznal je, da se družijo z njim bolj zato, da delijo njegovo moč, kot pa zato, ker bi jim bilo resnično do prijateljstva z njim.

Ko doživljamo neposreden konflikt med potrebo po moči in potrebo po pripadnosti, se trudimo, da bi ga rešili z goljufanjem.

Takoj, ko smo prepričani, da imamo vsaj nekaj moči, spremenimo vedenje in postnemo prijaznejši. Koliko med vami, ki to berete, je garalo za priznanje in moč, ki prinašata tudi veliko denarja? Dolge ure, ure, ko vas je družina pogrešala in si je bolj želela vas kot vaših obljub vsega lepega, kar je moč kupiti z denarjem? Odločitev ste morda racionalizirali, češ, da ste potrebovali denar, ki bi vam prinesel finančno varnost, vendar je zelo verjetno, da sta bila priznanje in moč tista, ki sta vas gnala, da ste storili ta korak.

Konflikt med potrebo po moči in potrebo po pripadnosti pomeni nevarnost za vsak odnos in tisti, ki so sposobni doseči ravnovesje med tema potrebama, so srečni.

POTREBA PO SVOBODI

Hočemo svobodno izbirati kako bomo živeli, svobodno izražati sami sebe, svobodno izbirati tiste, ki so nam všeč, hočemo svobodo pisanja in branja, svobodo verovanja…

Vse to in še kaj drugega je svoboda, za katero so se ljudje skozi zgodovino borili in umirali za njo, kajti tisti, ki imajo oblast vedno čutijo, da svobodni ogrožajo njihovo moč. Tako kot potreba po moči in pripadnosti sta tudi potreba po svobodi in ljubezni pri mnogih ljudeh v konfliktu.

Danes, ko ima večina denar, kar nam odpira različne možnosti, iščemo nekoga, ki nam bi bil ne le blizu ampak bi nas ljubil in razumel našo potrebo po svobodi. Večina moških in žensk meni, da bodo izgubili nekaj ljubezni, če bodo, tistemu ki ga ljubijo, pustili preveč svobode. Tvegamo seveda, da bomo partnerja izgubili, če ga hočemo nadzorovati.

Ko ugotovimo, kako zadovoljiti potrebe do te mere, da smo zadovoljni, lahko učinkovito nadzorujemo svoje življenje.

POTREBA PO ZABAVI

Ko se vključimo v igro, s katero poskušamo zadovoljiti potrebo po zabavi,  smo pripravljeni drastično spremeniti svoje življenje. Zabava je način učenja tistih znanj, ki so potrebna za zadovoljevanje vse naših potreb.

Če se ženska in moški učita skupaj in spodbujata drug drugega k samostojnemu učenju je njun odnos poln zabave, s tem pa tudi trden.

Ženejo nas kompleksne psihične potrebe, ki so med seboj skoraj vedno v konfliktu; zato se moramo učiti vse življenje in nadaljujemo  igro še v pozni starosti. Pravzaprav je izguba interesa za iskanje zabave pri starejših ljudeh lahko znak mentalnega propadanja.

Smo edina bitja, ki tako brezpogojno verjamemo v učenje, da smo ustanovili formalne šole, istočasno pa nam ni uspelo sprejeti dejstva, da je učenje brez zabave težavno.

Če je učenje zabavno, se pogosto veselimo zahtevnih nalog, brez zabave pa je vse skupaj le garanje.

Zabava je tako integralni del našega življenja, da si življenja brez zabave sploh ne moremo predstavljati. In vendar je zabava lahko ravno tako v konfliktu z drugimi potrebami.

Lahko je v konfliktu s potrebo po preživetju (ljudje se za zabavo ukvarjajo z alpinizmom ali s padalstvom), s potrebo po pripadnosti ( moški gleda nogomet, medtem ko žena zahteva pozornost) in s potrebo po moči (nekateri so tako obsedeni z bojem za pridobitev čim večjega deleža moči, da jim za zabavo ne ostane časa).

Ko pa človek doseže moč, ima tudi več časa za zabavo, torej moč podpira potrebo po zabavi.

To, da smo najinteligentnejša bitja je posledica stalnega konflikta med posameznimi potrebami in našega stalnega boja za zadovoljitev teh nezdružljivih sil. In ker nas ženejo geni, temu konfliktu nismo sposobni ubežati.

Nastavitve zasebnosti
Ime Omogočeno
Piškotki
Za pravilno delovanja in boljšo uporabniško izkušnjo uporabljamo piškotke. Potrjeno strinjanje z uporabo piškotkov.
Google Analytics
Za izboljšanje naše spletne strani sledimo anonimnim uporabniškim informacijam.
Hot Jar
Uporabljamo Hot Jar program za pregled klikov na strani
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Back To Top